Iz razvalin v življenje

Vsak človek ima v sebi moč. Lahko jo uporablja za to, da prenaša bremena, ki mu jih nosi življenje. Lahko pa se bremenom upre, se postavi na svoje noge in zaživi polno življenje, kakršno si vsak zasluži.

Dragica je spoznala oboje. Ob poroki z ljubljenim moškim je zapustila dom, ki so ga zaznamovali nasilje, očetov alkoholizem in materina odvisnost od tablet. Ni pa vedela, da je prišla iz dežja pod kap. Moralo je preteči še naslednjih dvajset let, da je Dragica našla moč v sebi, da se osvobodi družinske dediščine in zaživi svoje življenje.

Kako nas nasilje ohromi

Dragičin mož je bil po srcu dobra duša, a žal le v treznem stanju. Zidarska služba mu je dajala veliko možnosti za pitje, kar se je odražalo v vse pogostejših izbruhih psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja doma. V upanju, da bo njegova dobra stran vseeno zmagala, se je Dragica po najboljših močeh trudila obdržati družino z majhno hčerkico. A po številnih nalomljenih rebrih, poskusih zadušitve in nenehnem ustrahovanju se je prelevila v preplašeno žival, ki je razmišljala le o tem, kako ostati živa do naslednjega dne. V upanju na pomoč je potrkala na mnoga vrata, kjer so ji večinoma predlagali ločitev. Nikjer pa ni dobila podpore, da bi se lahko podala v smrtno nevarnost, kakršno je zanjo pomenila ločitev.

Krivda zaradi otroka in smrti

Nevzdržne razmere doma so se pri starejši hčeri kazale že od 8 leta starosti, ko je začela doživljati močne napade, podobne živčnim zlomom. Strokovnjaki so hčeri ‘pomagali’ le s pomirjevali. Šele ob vstopu v srednjo šolo so ji na Centru za socialno delo predlagali selitev v dom Malči Beličeve. Za hčer je bila to najboljša rešitev, Dragica pa se je psihično sesula. Občutek, da se je odrekla svoji hčeri, ji je povzročal neizmerno tesnobo, pred katero se je branila z depresijo in bulimijo. K še večjemu občutku krivde je prispevalo obsojanje okolice, čeprav so vedeli, kaj se je doma dogajalo. V tistem času se je Dragica občasno zatekla k pretiranemu pitju. »Znašla sem se v nekakšnem vakumu. Življenje je postalo nesmiselno.« V pijači je videla svojega rešitelja, s pomočjo katerega je lažje prenašala moževe izbruhe nasilja in napade delirija.

Ob nekem moževem izpadu je takrat petletna, mlajša hči v neustavljivem joku začela očeta rotiti, naj neha. V tistem trenutku je Dragico prešinilo: »Ta otrok ne bo imel enakega otroštva kot njena sestra!« Hitro je najela stanovanje, pobrala hčer ter zapustila moža. Kmalu jo je našel in nadaljeval z nasilnim vedenjem. Ustavil ga je šele najeti detektiv. Tokrat je tudi speljala ločitveni postopek do konca.

Zavedajoč se, da izgublja boj, je mož naredil samomor. Dragici je naprtil krivdo zanj, s čimer se je zanjo začelo še težavnejše obdobje. Po eni strani jo je razjedala krivda, da bi ga lahko rešila in da je delno odgovorna za njegovo smrt. Po drugi strani je naletela na močno nerazumevanje okolice. Kljub vsem grozotam, ki jih je preživela zaradi moža, ji je bilo hudo. Bil je oče njenih dveh hčera in poznala je tudi njegove dobre strani. Ni sovražila njega, sovražila je, kar ji je počel. Vendar je čutila, kot da nima pravice do žalovanja. Nihče ji ni niti izrekel sožalja.

Šele po najnižji točki sledi pot navzgor

Polna tesnobe, osamljenosti in občutka ničvrednosti se je vse bolj zatekala k alkoholu. Oči ji je odprla šele mlajša hči, ko je pobegnila od doma po že neštetokrat prelomljeni obljubi, da bo nehala piti. V strahu pred izgubo otroka je poskusila z različnimi individualnimi in skupinskimi zdravljenji, a nikjer se ni počutila razumljeno. Na srečo je vztrajala, dokler ni našla takšne pomoči, ki jo je v tistem trenutku najbolj potrebovala. Naletela je na prostovoljno skupino za samopomoč in že ob prvem stiku dobila dober občutek. Člani skupine so jo resnično razumeli, saj so sami preživeli pekel. Med njimi se je počutila varno, lahko je prvič iskreno spregovorila o svojih težavah. Pomembno je tudi, da je v skupini začutila upanje. Ker sta se oba, tako oče kot mož, nekajkrat neuspešno zdravila zaradi alkoholizma, je verjela, da gre za neozdravljivo bolezen. Sedaj pa je imela pred seboj veliko ljudi, ki so abstinirali že dalj časa in si uredili življenje.

Dragičino življenje se je začelo obračati v drugo smer. Neskončna podpora skupine ji je dala moč za abstinenco, pa tudi prvič v življenju se je počutila sprejeto tako, kot je bila. Takega občutka ni doživela ne ob starših ne ob možu. Edino, kar je poznala, je bilo zavračanje okolice: »Kot da sem garjava«. Naučila se je, da se ji ni treba več sramovati same sebe. Sprostilo se je veliko energije, ki jo je kot odvisnica vlagala v pitje. Sedaj je to energijo preusmerila v – življenje. Čeprav je kot odvečna delovna sila ostala brez službe, je hodila na razna izobraževanja, njeni odnosi so se izboljšali, začela je delati na sebi. Naenkrat se ji je vse zazdelo smiselno.

Priti težavam do dna

Med različnimi izobraževanji je redno obiskovala tudi predavanja psihoterapevta patra Gostečnika o travmah in spolnih zlorabah v otroštvu. »V vsakem predavanju sem videla del svojega življenja. Prej sem mislila, da mi nihče ne bi verjel, kaj vse sem preživela.« Dobila je občutek, da ni vse zamujeno, da obstajajo ljudje, ki se s takimi stvarmi ukvarjajo in ki bi ji znali pomagati pri travmah iz otroštva. Pater Gostečnik je tudi poudarjal, da se vse travme iz otroštva prenašajo na potomce, če niso predelane. Dragica je spoznala, da je ona tista, ki lahko ustavi prenašanje svoje bolečine na svoje otroke in s tem naredi generacijski rez. Nekaj škode je bilo sicer že narejene, a ogromno se je še dalo narediti. Nemudoma se je odločila za terapijo s svojo 15-letno hčerjo.

Dragičina mlajša hči je namreč osem let pred tem, pri še ne dopolnjenih sedmih letih, postala žrtev posilstva neznane osebe. Od takrat so jo mučile nočne more, slaba zbranost, močno tresenje rok in številni strahovi. Na Svetovalnem centru so jo kljub informaciji o spolni zlorabi diagnosticirali kot hiperaktivno in ji predpisali tablete za umirjanje in boljšo koncentracijo. »Ko sem ji dala samo polovico predpisane doze, je hči postala močno zaspana in apatična. Takoj mi je postalo jasno, da ji tablete ne bodo pomagale« se spominja Dragica. Sedaj ji je poskusila pomagati s trimesečno relacijsko-družinsko terapijo.

Vse se je začelo v otroštvu

Nekajkrat je Dragica morala sama priti na terapijo in takrat je začela spoznavati resnične vzroke za vse svoje dotedanje počutje in posledično destruktivno vedenje. Že kot otrok je prevzela nase krivdo za nesoglasja med staršema. Bila je dvojno zlorabljena – najprej kot priča dolgoletnemu nasilju med njima in tudi kot žrtev očetove spolne zlorabe pri šestih letih. Te se je na nek način zavedala že prej, a je nikoli ni popolnoma ozavestila, predelala in prebolela. Potisnjena je bila v ozadje, a vsi tisti občutki krivde, ki vedno spremljajo žrtve spolnih zlorab, so ji onemogočali, da bi se lahko počutila svobodno in odgovorno za lastno srečno.

Na terapiji je spoznala, da sedaj lahko prekine stare vzorce delovanja. Treba je bilo ozavestiti, kaj se je v resnici dogajalo v otroštvu, se razjeziti na tistega, ki je to dopustil (v tem primeru njena starša, ki je nista ustrezno zaščitila), ovrednotiti pretekle dogodke in nato tudi vrniti krivdo tja, od koder je izvirala. Ozaveščanje pomeni ustrezno poimenovanje dogodkov, zavedanje občutkov ob teh dogodkih in pogovarjanje s sočutno osebo o bolečini, ki jo nosimo s sabo.

Dragico je vse življenje spremljal neznosen občutek krivde, ki jo je hromil in ji s tem onemogočal, da bi se pogumno spoprijela s svojimi težavami. Od staršev prenešena krivda se je kazala v občutenju krivde zaradi moževega alkoholizma in smrti, hčerinega odhoda od doma, spolne zlorabe druge hčere in končno krivde za svoj alkoholizem. Ko je na predlog terapevtke pomislila, kako bi lahko živela brez te krivde, se je v njej pojavila nova moč in spoznanje: »Sedaj sem odrasla. Nisem kriva za otroštvo, kakršno sem imela, a v meni je moč, da presežem in opustim stare rane. Krivdo lahko pustim za sabo in prevzamem odgovornost za svoje sedanje občutke in vloge.«

Danes je Dragica čudovita mama in babica, z urejenim partnerskim odnosom. Pri skoraj petdesetih letih se je celo odločila za izredni študij in doslej vse izpite opravila v prvem roku. Vodi skupine za samopomoč in intenzivno pomaga odvisnikom ter osebam, ki so preživele spolno zlorabo in druge travme. Izobražuje se za terapevtko, saj je na lastni koži izkusila, koliko ji je terapija pomagala, da se je osvobodila pekla svojega otroštva. Ljudem okrog sebe ogromno daje in pomeni navdih o neizmerni človeški moči, moč, kaj vse človek lahko zdrži, in še večjo moč, da se teh težav reši.

Kako je pomagala skupina za samopomoč:

  • Razumevanje: Vsi člani skupine so se nekoč sami znašli v enakih težavah kot Dragica.
  • Sprejemanje: Sprejeli so jo takšno, kot je, z vso njeno prtljago in strtostjo vred.
  • Podpora: Verjeli so vanjo, da ji bo uspelo.
  • Zgled: Opazovala je ljudi, ki jim je uspelo tisto, kar je imela za nemogoče.

Kako je terapija pomagala Dragici:

  • Olajšanje: Panična skrb, da mora čim bolje poskrbeti za hčerko, ji je preprečevala, da bi dobro poskrbela zase. Ko se je osredotočila na svoje potrebe, je hkrati s tem odrešila hčer, da bi ona morala skrbeti zanjo.
  • Odnosi: Z dobrim odnosom s terapevtko se je vzpostavil vzorec za dobre odnose tudi z drugimi.
  • Komunikacija: Bolje se je zavedala svojih odzivanj in čutila je moč, da jih lahko spreminja, če so se ji zdela neutrezna.
  • Počutje: Prvič v življenju je začutila, da se ji ni več treba truditi biti nekdo drug. Ko se je otresla svoje večne prtljage – krivde – ji je postalo všeč v lastni koži.
  • Generacijski rez: Postala je mama, kakršne sama ni imela, in s tem je naredila generacijski rez. Prekinila je tradicijo škodljivih vedenj in vplivov na svoje potomce, kar se bo odražalo tudi v vseh naslednjih generacijah.

Kako je terapija pomagala hčeri:

  • Simptomi: nočne more so se prenehale, tresenje rok se je močno ublažilo.
  • Počutje: izboljšala se je koncentracija v šoli, delovala je bolj zbrano in samozavestno.
  • Odnosi: izboljšal se je odnos z mamo zaradi spoznanja, da ji ni treba več skrbeti zanjo, temveč se lahko posveti sebi.

Članek je bil objavljen v reviji “O osebnosti” novembra 2007.