Dobrota, ki ni sirota

(avtorici Karolina Jovanoska (Radovanović) in Eva Žnidar)

Vsi poznamo rek ”Dobrota je sirota” in veliko ljudi verjame vanj, sploh v situacijah, ko se čutijo opeharjene. Ali rek drži ali pa vseeno imamo kakšno izbiro, da smo lahko dobri, ne da bi za to vsakič plačali oziroma osiroteli?

O tovrstni osirotelosti govori tudi slovenska ljudska pravljica Deklica veka, in sicer o deklici, ki pod svoj piskrček velikodušno sprejme vedno več živali. Ker je živali preveč, piskrček poči in deklica začne jokati. Pravljica sporoča, da prijazna deklica, ki od živali ne zahteva ničesar, zaradi svoje dobrote na koncu ostane objokana ter brez piskrčka.

Podobne primere najdemo v vsakodnevnem življenju. Avtorica nekega bloga piše: ”Že od nekdaj ne morem mimo tuje stiske in nekako čutim nezadržno željo, da naredim vse, kar je v moji moči, da sočloveku vsaj malo olajšam življenje. Kolikokrat me je to že udarilo po betici, ne bi niti razlagala, zakaj pa še vedno to počnem, pa ne vem.”

Nekateri ljudje drugim z velikim veseljem naredijo kakšno uslugo. Ko nato sami potrebujejo pomoč, jo od tistega, ki so mu pomagali, pričakujejo v zameno. Če protiusluge ne dobijo, se čutijo opeharjene. Kje se zatakne?

Zakaj pride do občutka opeharjenosti?

Če si začarani krog ‘nepravičnosti’ ogledamo malo pobliže, lahko pod površjem opazimo dve pravzaprav nasprotujoči si želji. Ista avtorica bloga piše: ”Ko vidim zadovoljstvo človeka, ki je ‘prejel’ mojo pomoč, ni lepšega občutka, takrat se počutim tako ‘človeško’. In ne, nočem, da bi imela sedaj ta oseba neki občutek dolžnosti do mene, želim si samo, da lahko računam nanjo, ko bom jaz v težavah.”

Čeprav oseba drugim pomaga z veseljem, hkrati vendar pričakuje, da bodo drugi pomagali tudi njej. S tem usluga preneha biti samo izraz veselja oziroma dobrote, saj bi se jo potencialno dalo nekega dne unovčiti.

Ravno tukaj pride do razočaranja. Nobeno razočaranje se namreč ne more pojaviti brez predhodnega pričakovanja. Kadar naredimo nekaj samo zaradi dobrote ali občutka zadovoljstva, ne pričakujemo usluge nazaj. Kadar pa uslugo pričakujemo, ne gre več toliko za nesebično dejanje, temveč za neke vrste kupčijo. Nesporazumom in poznejšim razočaranjem se lahko izognemo, če spregovorimo o svojih pričakovanjih, še preden uslugo naredimo.

Kako se izogniti občutku opeharjenosti?

Do občutka opeharjenosti ne pride, kadar jasno izrazimo svoja pričakovanja do drugega. Torej ko nekomu naredimo uslugo in v zameno pričakujemo njegovo pomoč, ko jo bomo potrebovali, mu to tudi jasno povejmo. Ne moremo pričakovati, da nam bo oseba brala misli in da ji bo samoumevno, da bo pomoč ob priložnosti vrnila.

Treba je razmisliti, ali se dobro počutimo ob tem, da nekomu naredimo uslugo in resnično ne pričakujemo ničesar v zameno. Na srečo nas nihče ne more prisiliti, da bi naredili nekaj, česar ne želimo narediti. Takrat lahko delanje usluge mirno zavrnemo.

Postavljanje meja pomeni dobroto do sebe

”Sama sem človek, ki težko reče ne, kadar nekdo potrebuje mojo pomoč. To besedo tako zelo težko izrečem, storim vse, da bi osebi, ki me je prosila za pomoč, tudi dejansko pomagala, ne samo obljubljala pomoč,” piše oseba na svojem blogu.

Nekaterim ljudem predstavlja dobrota zelo visoko vrednoto. Vendar dobroto pojmujejo enoznačno, in sicer kot da šteje samo dobrota do drugih ljudi. Posledično se s svojimi dejanji in uslugami drugim razdajajo. Pri tem spregledajo, da so morda popolnoma pozabili na eno zelo pomembno osebo – nase.

Stevardese na letalu vedno opozorijo starše: v primeru nevarnosti najprej nadenite masko sebi, šele nato otroku. Tak varnostni ukrep je učinkovitejši, kajti če staršu zmanjka zraka med reševanjem otroka, lahko umre in ne koristi ne sebi ne otroku, če pa natakne masko najprej sebi, lahko pomaga tudi otroku in morda še ostalim potnikom.

Zato moramo, čeprav zelo cenimo altruizem, najprej poskrbeti zase, šele nato za druge. Reči ‘ne’ drugim je nujno potrebno, če hočemo reči ‘ja’ sebi. In obratno: skrb zase in spoštovanje lastnih potreb nujno vključujeta tudi to, da drugim včasih rečemo ‘ne’. Zaradi tega nismo slaba oseba in ni treba, da bi se počutili krive.

Tudi deklica bi lahko sprejela nekaj živali pod svojo streho. Ko bi postalo pretesno, bi medvedu iskreno razložila: ”Dragi medved, z veseljem bi te sprejela v svoj piskrček, a žal je zmanjkalo prostora. Upam, da boš našel ustrezen dom še pred zimo.” In tako bi deklica, muha, žabica, zajec ter lisica še dolgo in srečno živeli v piskrčku.

Kaj pa medved? Zaupal bi, da ima deklica dober razlog, da ga ne spusti v piskrček, ter njene zavrnitve ne bi vzel osebno. Zavedajmo se, da iskreni prijatelji spoštujejo nas in naše meje.

Ljubezen do sebe nas odreši siromaštva

”Verjamem, da mora biti ta dobrota enkrat vendarle ‘poplačana’, vendar se vprašam, kdaj se to zgodi. Jezna sem, ne, to je premilo rečeno, huda, besna, nasršena sem, ko vidim, da se ‘dobrim ljudem’ dogajajo krivice. Zakaj je vedno tako, da velikokrat ravno ti ljudje najbolj trpijo in jih življenje včasih tako tepe? Pa ne življenje, tepejo jih ljudje, ki ne znajo ceniti njihove dobrote,” se sprašuje blogerka.

Včasih osebe, ki čutijo potrebo po tem, da drugim delajo usluge, niti ne počakajo, da jih kdo zaprosi za uslugo. Zelo hitro se kar same od sebe ponudijo, da bi pomagale. Prepričane so, da je to ‘edino prav’. Pri tem se ne zavedajo, da se v ozadju tovrstnih dejanj skriva njihova lastna potreba. Morda se v sebi ne počutijo vredne take, kot so, temveč doživljajo lastno vrednost šele skozi pomoč drugim. Zato se tudi občutek ‘krivice’ vedno znova ponavlja, saj se vsakič znova želijo izkazati in počutiti vredne (kar je ena temeljnih človeških potreb). Samo da je vzorec v tem primeru žal tak, da nikoli ne pripelje do želenega rezultata. Ljudje smo vredni že sami po sebi. Tega občutka nam ne morejo dati drugi, tudi če bi nam bili neizmerno hvaležni ter vedno pripravljeni pomagati. Ljubezen do sebe in samospoštovanje morata priti iz nas samih.

Zaupanje, ki osvobaja

Priznati si moramo, da drug drugemu ne znamo brati misli. Zato potrebujemo komunikacijo. Ko nekdo potrebuje pomoč, naj to pove, pri tem pa naj se čim bolj natančno izrazi: kaj potrebuje ter v kakšni obliki in obsegu. Prositi za pomoč večinoma ni prav nič sramotno dejanje ali znak šibkosti, temveč prej izraz poguma in zrelosti. Ko pa nekdo želi ponuditi pomoč, naj prej vpraša, ali je njegova pomoč zaželena. Jasne meje in čisti računi najbolje odženejo poznejša razočaranja in nesporazume.

Kadar sami ne znamo oziroma ne zmoremo reči ne, nam lahko mišljenje v slogu ‘Dobrota je sirota’ služi tudi kot izgovor. Namesto da bi prevzeli odgovornost zase, za svoja dejanja in počutje, nam je laže, če izpademo žrtve drugih (nesramnih, brezobzirnih) ljudi ali okoliščin. A zase smo odgovorni v vsakem primeru. To pomeni, da sami izbiramo, ali bomo odvisni od dobre volje drugih ljudi ali pa bomo iskreni do sebe in drugih.

Tesni prijateljski odnosi naj ne bi temeljili na kupčijah. Če želite komu pomagati, pomagajte zato, ker si to želite in ker boste v dajanju pomoči sami uživali. Usluge niso neke vrste naložbe za čas, ko boste sami potrebovali pomoč.

In obratno – poskusite zmanjšati svoja pričakovanja glede protiuslug. Energijo raje usmerite v to, da boste dobro in z veseljem skrbeli zase. Naučite se tudi jasno izraziti, kaj potrebujete, ne glede na to, ali ste v preteklosti komu pomagali ali ne. Če boste zaupali v dobro, samo po sebi, boste morda prijetno presenečeni, ko boste dobili več podpore, kot ste pričakovali. Morda celo od popolnoma drugih ljudi, kot bi si sprva mislili.

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, marca 2011.