Če želite spremeniti partnerja, spremenite sebe

Ne, to ne pomeni, da ste spet samo vi krivi za težave v odnosu. Pomeni pa, da imate možnost ter moč vplivati na kakovost partnerskega in tudi vseh drugih odnosov. Odkrijte to moč v sebi, čeprav pot ne bo lahka.

Jure je sicer čudovit partner, a zelo redko pokliče svojo drago Bredo. Kadar ga ona pokliče, se lepo pogovarjata in zelo je prijazen. Vsakič pove, da je vesel, ker ga je poklicala. A Breda ne razume, zakaj se nikoli sam ne spomni, da bi jo poklical. Tudi ona bi rada občasno bila prijetno presenečena. Vse bolj dobiva občutek, če bi ona nehala klicati, bi tudi on pozabil nanjo. Razmišlja, da jo Jure najbrž sploh ne mara toliko kot pravi. Najbolje bi bilo, da se ne spusti globlje v odnos, kjer bo po vsej verjetnosti spet prizadeta. In res, da bi se zaščitila, pretrga odnos. Razlog, kot ga vidi Breda: Jure me ni imel dovolj rad, saj ni kazal prevelike želje po druženju z mano. Če bi me večkrat poklical (kot sem ga tudi prosila), bi bila še vedno skupaj.

Včasih si mislimo, da moramo partnerju samo povedati, česa si želimo in on bo iz ljubezni do nas vse naredil. Ob predpostavki, da gre za ljubezen. Če se partner ne spremeni dovolj, to avtomatično pomeni, da ljubezni ni. Da ‘nisva za skupaj’ oziroma da to ni tisto pravo ter da moramo na pravega partnerja še malo počakati.

V vsakem odnosu naletimo – nase

Takšno razmišljanje je v celoti neučinkovito, če želimo imeti kakovosten odnos, v katerem se bomo dobro počutili. Iskanje ‘pravega’ partnerja je vnaprej obsojeno na neuspeh. Ko začetna zaljubljenost mine, bomo v vsak odnos vnesli svoje stare vzroce, svoje rane iz otroštva, ki kričijo po tem, da bi bile zaceljene. Če jih partner ne bo zacelil, npr. dovolj pogosto poklical, ga bomo zamenjali. A naš problem bo ostal z nami. Prinesli ga bomo s seboj v nov odnos kot staro težko prtljago, za katero smo že pozabili, kaj je v njej. Dobro bi bilo to prtljago pregledati, izločiti nepotrebne stvari ter vzeti s seboj samo tisto, kar nam bo v življenju koristilo. Čas je, da se naučimo prepoznati svoje rane, sprejeti omejitve svojega partnerja ter delati kompromise med lastnimi in partnerjevimi potrebami. Še več, obrnemo jih lahko v svojo korist, svoj vir energije in osebno rast. Sedaj pa na delo.

Prepoznavanje vzorcev

Kaj lahko Breda naredi? Veliko olajšanje bi začutila ob uvidu, da ji Jure vseeno izkazuje ljubezen – po svoje. Ko sta skupaj, ji vsakič prinese darilce, pohvali jo, vesel je, ko sta skupaj ter to tudi pokaže. Kaj to ni ljubezen? Seveda je, le Breda tega ne vidi avtomatično. Po svoje si predstavlja, kakšna naj bi ljubezen bila. V njeni predstavi je samoumevno, da kogar ljubiš, ga nenehno kličeš. Morda so ji starši tako izkazovali ljubezen. Vendar Jure ni eden od njenih staršev in njena naloga je prepoznati, katere svoje predstave vnaša v odnos z njim in hkrati spoznati Juretove predstave. Morda je Jure imel izjemno ljubosumnega očeta, ki je nenehno klicaril mamo. Jure jo je velikokrat videl besno zaradi nadlegovanja in izraženega nezaupanja. Zato se sedaj boji preveč klicati. Vsakič, preden prime v roko telefonsko slušalko, doživlja agonijo, da ga bo ljubljena zavrnila zaradi nadlegovanja. Če bi Breda to vedela, bi se najverjetneje drugače odzvala. Vendar na žalost vse prevečkrat pretrgamo odnos preden ugotovimo, da ima vsako vedenj svoj razlog, zato se splača spoznati razloge vsaj za lastno vedenje ter doživljanje.

Partnerjeve napake – naše težave

V Imago terapiji pravijo, da nam vsaka kritika, ki jo namenimo partnerju, pove 90 % informacij o nas samih in samo 10 % o partnerju. Tudi Jung je ugotovil: opišite stvari, ki vas najbolj motijo na drugih ljudeh in izvedeli boste, kaj vas najbolj moti pri vas samih. Ta obrambni mehanizem se imenuje projekcija, ko drugim pripisujemo lastne slabosti pa tudi vrline. Dejstvo je, da na svet ne gledamo objektivno, temveč skozi lastne oči. Ta spoznanja moramo upoštevati, če se ne želimo večno prepirati. Drugih ne bomo spremenili, lahko pa spremenimo sebe in s tem bomo spremenili tudi svoj odnos z drugimi. In kako lahko prepoznamo sebe v drugih?

Kadar Bredo zmoti npr. Juretova neorganiziranost, se mora vprašati, zakaj jo to moti? Jure je morda res malo zmeden, preden se kam odpravi, in ničesar ne najde, a to ni dovolj dober razlog, da bi Breda upravičeno izgubila živce. Zavedati se mora, da je odgovorna za svojo reakcijo na tuje vedenje. Nekdo drug se sploh ne bi jezil; samo skomignil bi z rameni. Zato njena reakcija pove veliko več o njej sami. Morda so njeni starši zahtevali, da je vedno v popolni pripravljenosti. Breda si zato ne more privoščiti neorganziranosti, ker bi tako izgubila naklonjenost staršev. Čeprav v resnici nekje globoko v njej obstaja strah, da je tudi sama neorganizirana. Ravno zato se mora z nadčloveškimi napori truditi prikriti to svojo lastnost. Ker je ne prenaša pri sebi, jo mora poudariti in kritizirati pri drugih. Ironija je, da ko bo sprejela tudi svoj neorganizirani del sebe, ne bo čutila nobene potrebe več po kritiziranju Jureta.

S sprejemanjem svojih ‘napak’ rastemo

Osebnostna rast je proces, sestavljen iz spoznavanja in sprejemanja tistih delov lastne osebnosti, ki smo jih v otroštvu morali zanikati. Z zanikanjem oz. prilagajanjem smo bili bolj všeč staršem, od katerih smo bili življenjsko odvisni. Sedaj odvisnosti ni več in lahko si upamo raziskati vso paleto lastnosti in čustev, ki se porodijo v nas. Sedaj lahko izbiramo, kako se bomo počutili. Tako prihajamo v stik sami s sabo, s svojimi resničnimi čutenji. Dokler svojih zanikanih delov ne sprejmemo, nas bodo vedno opozarjali, da so tu. Jemali nam bodo energijo in odvračali od ljudi, ki jih ljubimo.

Ko je Breda želela spremeniti Jureta, je v resnici spremenila sebe. S tem je izboljšala njun odnos (sedaj imata en konflikt manj). Hkrati je izjemno napredovala kot oseba. Počuti se bolj celostno, bolj človeško. Pa še v svoj krog prijateljev lahko spusti tudi vse tiste ljudi, ki jih ni marala, ker so bili neorganizirani.

Namen partnerskega odnosa – bolečina ali rast?

Včasih se nam zdi, da nam partner namerno stopa na boleče točke. Kar v glavnem drži. Od nas je odvisno, kako se bomo takrat odzvali. Lahko ga zapustimo in iščemo nekoga, ki bo drugačen. A v takšnega se, žal, ne bomo zaljubili. Lahko pa bolečino uporabimo za osebno rast – da se soočimo s stvarmi, ki bolijo, da jih sprejmemo ter končno tudi presežemo. Ravno temu je partnerski odnos izvorno namenjen: da zacelimo rane iz otroštva ter dokončno odrastemo. Da postanemo mirnejši, srečnejši ljudje. Da se približamo sebi. Kljub bolečini v procesu se lahko podamo na to pot. Motivacijo in podporo nam omogoča ljubezen do partnerja.

Izboljšajte odnose z vsemi svojimi bližnjimi

V vseh odnosih lahko sami vplivamo na njihovo kakovost, in sicer z lastno prizadevnostjo.

  • Ugotovite, kaj natanko vas moti pri vaših prijateljih, sorodnikih, šefu.
  • Razmislite, kako se vi počutite, ko se vedejo na vam moteč način.
  • Kakšna globlja čustva se skrivajo za tem občutjem in razmišljanjem?
  • Poskusite se spomniti, ali ste se kdaj podobno počutili, ko ste bili še otrok.
  • Z razumevanjem lastnega počutja boste lažje razumeli (in tolerirali) moteče vedenje drugih.

Poskusite lahko tudi naslednjo vajo. Nekajkrat na dan se vedite tako, kot vas najbolj moti pri drugih. Kako se boste pri tem počutili? Na začetku bo najverjetneje težko in nerodno, lahko pa boste vajo končali s prešernim smehom.

Kdo je pravi partner?

Morda se sprašujete, kako boste vedeli, kdo je pravi partner za vas? Žal ne tisti, ob katerem boste srečno živeli do konca svojih dni, brez kakršnih koli težav. Težave bodo z vsakim, saj jih sami vnašate v odnos. Zato je na srečo izbira precej večja od ene same rožice. ‘Pravi’ partner, torej tisti, ob katerem lahko osebnostno rastete, je vsak, v katerega se zaljubite in se on zaljubi v vas. Partnerja, naš potencial za celjenje otroških ran, izbira naše nezavedno. Ono prepozna, kdo nam je blizu. Dr. Harville Hendrix, ustanovitelj Inštituta za zakonsko terapijo v ZDA, pravi: »Navkljub zavestnim nameram večino privlačijo prav osebe s pozitivnimi in negativnimi lastnostmi staršev – pri tem so negativne lastnosti celo veliko bolj vplivne.« Tega seveda ne vidimo na prvi pogled, se pa zato počutimo temu primerno. Čutimo, kot da bo ta oseba res znala poskrbeti za nas. Tako kot so starši (ali pa tako kot bi morali) poskrbeti za nas, ko je naše nezavedno šele nastajalo.

Članek je bil objavljen v 17. številki revije “O osebnosti”.