Čas za psihoterapijo

Čeprav velikokrat slišimo ali beremo o psihoterapiji, malo ljudi resnično loči med psihoterapevtom, psihologom in psihiatrom. V kakšnih okoliščinah bi se vi obrnili na psihoterapevta?

Psiholog, psihiater ali psihoterapevt?

Področje psihoterapije pri nas zbuja največ nejasnosti, ker še vedno nimamo urejenega zakona za to dejavnost, praksa pa je širši javnosti dokaj neznana. Razširjeno je zmotno prepričanje, da psihoterapijo izvajajo psihiatri, zato si najprej poglejmo razlike med omenjenimi strokovnjaki.

Psihiater največkrat pomaga osebam v stiski tako, da jim predpiše zdravilo. Obisk psihiatra se priporoča v nujnejših primerih, ko je ovirano posameznikovo vsakodnevno delovanje. Osebo, ki se je znašla v hudi depresiji (imenujmo jo Ana), osebni zdravnik napoti na psihiatra, ko npr. ne more več skrbeti zase, si skuhati kosila ali vstati iz postelje.

Psiholog je v osnovi raziskovalec človekove osebnosti in vedenja, ki s svojim znanjem skuša predvsem svetovati osebam na najrazličnejših področjih. Psihologov nasvet poiščemo npr. pri izbiri šole ali službe. Še bolj verjetno pa je, da bodo oni našli nas, ko nas bo kdo želel osebnostno ocenjevati, npr. v podjetju, kjer bi se radi zaposlili, na testiranjih za šolo ali vojsko, morda celo na sodišču.

Psihoterapija: zdravljenje s pogovorom

Psihoterapevt za razliko od psihologov in psihiatrov ne misli da ve, kaj je najbolje za klienta, zato mu ne predpisuje zdravil ali svetuje. Skupaj odkrivata, kje tičijo razlogi za klientove težave. Z ozaveščanjem ter novimi izkušnjami znotraj samega odnosa s psihoterapevtom klient presega svoje manj funkcionalne načine spoprijemanja s težavami (npr. odvisnosti, panične napade, depresijo) ter krepi notranje vire moči (samospoštovanje, sprejemanje, stik s svojimi potrebami ipd.). Psihoterapevtski proces je kompleksen proces, ki za globlje spremembe zahteva redna srečevanja s terapevtom, ki mu zaupamo.

Ani zdravila pomagajo tako, da lahko začne delovati, se obleči in iti v službo, vendar jo ne morejo naučiti spopadati se s težavami, zaradi katerih pada v depresijo. V psihoterapevtskem procesu bi lahko ozavestila, kaj se skriva za depresijo. Vedno obstajajo razlogi za naše delovanje, zakaj smo taki kot smo in vedno imamo možnost izbrati načine, ki nam bolj ustrezajo. Morda gre pri Ani za potlačene potrebe, travmatične izkušnje ali slabo samopodobo? Usposobljen psihoterapevt ji lahko pomaga, da prepozna vzorce svojega delovanja in jih zamenja z učinkovitejšimi.

Psihoterapevt mora poleg visokošolske izobrazbe opraviti večletno izobraževanje iz psihoterapije. To obvezno pomeni, da je študent sam klient v psihoterapevtskem procesu. Tako lahko na lastni koži izkusi spremembe starejših, nefunkcionalnih vzorcev in prepričanj. Namreč zelo pomembno je, da psihoterapevt ne vnaša lastnih težav v delo z ljudmi, da je odprt in spoštljiv do drugačnosti ter da svojih klientov ne sodi, temveč sprejema.

Različni pristopi znotraj psihoterapije

Pred enim stoletjem je Sigmund Freud razvijal specifičen psihoterapevtski pristop, bolj znan pod imenom psihoanaliza. Od takrat se je že sama psihoanaliza močno spremenila, poleg nje pa so se razvili številni drugi pristopi. V Sloveniji so poleg psihoanalize najbolj znani pristopi transakcijska analiza, vedenjsko-kognitivna ter različne družinske psihoterapije.

Čeprav se psihoterapevtski pristopi med seboj bolj ali manj razlikujejo (po številu srečanj, uporabi različnih tehnik idr.), so raziskave potrdile, da noben pristop ni absolutno boljši ali učinkovitejši od ostalih. Lahko bi rekli, da je pristop bolj stvar osebne izbire oziroma trenutnih potreb posameznika. Pomembno se je zavedati, da ni zdravilen pristop sam po sebi, temveč odnos, ki ga razvijemo s psihoterapevtom. Podobno kot pri športu, kjer vse panoge krepijo naše mišice, s tem da so nam nekatere panoge bližje kot druge.

Komu je psihoterapija namenjena?

Psihične težave pri nas še vedno spremlja veliko sramu, kar številne ljudi odvrne od tega, da bi si poiskali pomoč. Kdor potrebuje tovrstno pomoč, se boji, ‘da je z njim nekaj narobe in je zato slabši od drugih’. Vendar psihiater in psihoterapevt dr. Miran Možina opaža, da se »na psihoterapevte vse pogosteje obračajo tudi ljudje, ki želijo zgolj izboljšati kakovost življenja, torej taki, ki niso pod bolezenskim pritiskom ali hudo obremenitvijo, temveč so osveščeni in želijo osebnostno rasti.« Pomembno se je zavedati, da ni nič narobe, če v stiski poiščemo pomoč in da ta pomoč ne pride samo v obliki zdravil. Nihče ni imun pred npr. partnerskimi ali vzgojnimi težavami, stresnim življenjem ali žalovanjem, ki mu sami preprosto nismo kos.

Kako do svojega psihoterapevta?

Če imate srečo in poznate osebo, ki vam lahko priporoči dobrega psihoterapevta, na katerega je najverjetneje naključno naletela, boste morda vedeli, na koga se obrniti. Za vse druge pa je področje psihoterapije v Sloveniji precej neurejeno. Nimamo še sprejetega zakona, nimamo konkretnih informacij in ne znajdemo se v ponudbi, ki že obstaja. Počasi pa se tudi psihoterapiji v Sloveniji obetajo boljši časi.

Letos je bil namreč ustanovljen Nacionalni inštitut za psihoterapijo in psihocialno pomoč (NIPP)*, katerega glavni cilj je združiti in približati različne oblike pomoči različnim uporabnikom. Inštitut na enem mestu združuje različne visoko usposobljene profile. Terapevti imajo končano večletno teoretično in praktično usposabljanje po standardih Evropske zveze za psihoterapijo. Pod okrilje NIPP spada tudi fakultetni študij psihoterapije, ki ga izvajajo v sodelovanju z Univerzo Sigmunda Freuda na Dunaju.

Cenovna, krajevna in časovna dostopnost

V skladu z željo približati pomoč uporabnikom tam, kjer jo potrebujejo, NIPP pospešeno razvija nacionalno mrežo Centrov za psihoterapijo in psihosocialno pomoč (CPP). Centri trenutno delujejo v Ljubljani, Mariboru in Celju. Znotraj posameznega CPP se izvajajo psihoterapevtske dejavnosti različnih pristopov v obliki individualnih, partnerskih, družinskih in skupinskih psihoterapij, skupin za samopomoč, preventivnih predavanj in izobraževalnih delavnic. Znotraj Centrov je predvideno tudi poravnavanje stroškov osebam s finančnimi težavami, saj si marsikdo psihoterapije ne more privoščiti.

Prednost združevanja različnih oblik pomoči pod eno streho je v tem, da ko oseba iz radovednosti ali v stiski pride na CPP, se najprej v miru lahko pogovori z usposobljeno osebo. Ta predstavi različne možnosti obravnav glede na klientovo situacijo in nato skupaj izbereta, kaj klient trenutno najbolj potrebuje. Na Centru želijo ponuditi širok spekter pomoči, ki zajema področja psihosocialne skrbi in psihoterapije. Le tako lahko v celoti zajamemo problematiko posameznikov. Osebne težave so preveč specifične, da bi vse obravnavali enako. Ana bi se po predstavitvi gotovo lažje odločila, ali ji bolj ustreza individualna obravnava ali skupina z ljudmi s podobnimi težavami. Morda pa bi najprej potrebovala pomoč, podporo in informacije, da bi zapustila nasilnega moža in šele, ko bo na varnem, se bo lahko ukvarjala z osebnimi težavami.

Vzemite odgovornost za svoje življenje v svoje roke

Lahko si še naprej zatiskamo oči pred težavami in lahko podležemo pritisku družbe, da je iskanje pomoči znak manjvrednosti. Istočasno nam statistika sporoča, da se utapljamo v visoki stopnji samomorilnosti, ločitev, alkoholizma in drugih odvisnosti. Se bomo s tem sprijaznili ali bomo vzeli odgovornost za svoje življenje v svoje roke? Dejstvo je, da bomo posledice svoje odločitve nosili sami, tako posamezniki kot naša celotna družba. Končajmo obdobje, ko je bilo sramotno priznati, da nam je težko in da nismo vsevedni in vsemočni. Vzemimo si pravico do kakovostnega življenja. Zaslužimo si, da nam pri tem pomagata stroka in država. Pobude številnih posameznikov in ustanov, kot je NIPP, so vse močnejše in glasnejše. Od države potrebujemo zakonsko regulacijo področja, priznano psihoterapijo kot samostojno akademsko znanost ter kakovostno izobraževanje strokovnjakov. Čas je za posluh za sočloveka in za medčloveško razumevanje.

Kdaj k psihoterapevtu?

Če velja za vas ena izmed naslednjih izjav, je smiselno, da navežete stik s psihoterapevtom:

  • Včasih mi začne srce divje biti in me postane strah, da bom umrl/a.
  • Počutim se bolnega/o, a vsi moji medicinski izvidi so v redu.
  • Pogosto me je strah stikov z ljudmi, odprtih/zaprtih prostorov, avtoritet, nekaterih živali…
  • Mučijo me težke misli (more, občutja stresa, krivde, sovraštva…).
  • Počutim se brez volje in izčrpan/a.
  • Sem v obremenjujoči situaciji (smrt bližnjega, ločitev, brezposelnost).
  • Včasih mislim na samomor.
  • Živim v težavnem odnosu, ki mi ne da dihati.
  • Sem zasvojen/a.
  • Ne morem živeti, ne da bi izvajal/a prisilna opravila (neprestano umivanje rok, zaklepanje vrat…).
  • Ne znajdem se najbolje v spolnosti / v starševstvu / v odnosih z drugimi.

* Sedaj Slovenski inštitut za psihoterapijo SIP

Članek je bil objavljen v reviji “O osebnosti”, v dvojni številki januar-februar 2009. Članek je delno posodobljen.