Ali lahko ljubimo in varamo?

Ko si enkrat ustvarimo partnersko zvezo, v kateri smo zadovoljni, ponavadi ne razmišljamo o tem, da bi partnerja prevarali. Zato smo lahko pošteno presenečeni, ko se nekega dne zbudimo in ugotovimo, da smo zaljubljeni, vendar ne v osebo, ki leži poleg nas.

Zaljubljenost zunaj odnosa se dogaja veliko pogosteje, kot si mislimo ali kot bi si želeli verjeti. Vendar se v naši družbi o tem ne govori, kvečjemu obsoja. Obstajajo splošna prepričanja o ljubezni in odnosih, po katerih naj bi se ravnali. Kadar naše počutje ni v skladu s temi prepričanji, smo lahko hitro zmedeni, pojavijo pa se tudi občutki krivde, sramu in žalosti. Poglejmo si podrobneje, kaj se skriva v ozadju teh prepričanj ter zakaj prihaja do razkoraka med tem, kako se počutimo ter kako naj bi se počutili in ravnali.

Prepričanje #1: Če se zaljubim v drugo osebo, to pomeni, da ne ljubim več partnerja.

Zaljubljenost in ljubezen sta dve popolnoma ločeni zadevi in dobro je poznati razliko med njima. Zaljubljenost je predvsem fiziološki pojav. Naše telo preplavijo telesu lastni morfini, t. i. hormoni sreče. Ti nas oskrbijo z obilico energije, ki nam pomaga objekt zaljubljenosti zaznavati kot popoln in ne realnega. Močno se aktivirajo tudi spolni hormoni. Vsaka zaljubljenost ima, žal, omejen rok trajanja, tako da prej ali slej mine. Ponavadi v roku 18 mesecev možgani nehajo izločati takšno količino hormonov, ki nas nosijo med oblake.

Ljubezen je veliko realnejša. Gre za realno sprejemanje partnerjevih dobrih in slabih lastnosti. Ljubezen pomeni zavestno uresničevanje naše želje po stiku s partnerjem, zaradi česa smo sposobni sprejemati kompromise. Zaljubljenost prepoznamo po intenzivnih občutkih, ki trajajo dneve in noči. V ljubezni se močni občutki pojavljajo veliko redkeje. Ravno ta intenziteta nas pogosto zbega. Hitro lahko pomislimo, da ljubezni ni, ker je ne čutimo ves čas, a je v resnici lahko zelo prisotna.

Ker v ljubezni partnerja vidimo v realni luči in nas določene stvari neizogibno motijo, je ljubezen odlična priložnost, da raziščemo, zakaj nas te stvari motijo. Tako osebnostno rastemo.

Prepričanje #2: Ne morem ljubiti več oseb hkrati.

Ljudje smo ljubeča bitja, sposobna ljubiti različne ljudi različno. Vsaka mama ve, da ima rada vse svoje otroke, ne samo enega. Res pa je, da nam različni ljudje zadovoljujejo različne potrebe. Trač podelimo s prijateljico, zjokamo se ob sestri, na delovnem mestu pa lahko zadovoljujemo potrebe po uveljavitvi. Partnerji nam ponavadi zadovoljujejo potrebe po bližini, varnosti in spolne potrebe. Kdaj, koga in kako ljubimo je torej v veliki meri odvisno od naših trenutnih potreb in normalno je, da nam ne more vseh potreb zadovoljiti ena sama oseba. Ko se na novo zaljubimo izven odnosa, bi se bilo dobro vprašati, kaj dobimo pri drugi osebi, kar pri partnerju pogrešamo. In nato raziskati, kako dobiti pogrešano nazaj v odnosu.

Prepričanje #3: Vsaka oblika nezvestobe je nemoralno dejanje, vredno obsojanja.

Zaljubljenost je oblika počutja, na katero ne moremo vplivati z lastno voljo. Gre za počutje, ki si ga praviloma sploh nismo želeli in ga ne moremo nadzirati. Lahko pa vplivamo na svoja dejanja. Obstaja pomembna razlika med tem, da smo se zaljubili in odločitvijo, da bomo tem impulzom sledili. Energijo lahko preusmerimo tudi v raziskovanje, zakaj je do zaljubljenosti sploh prišlo. Namreč ko se zaljubimo v drugo osebo, gre največkrat le za informacijo, da nekaj pogrešamo v obstoječem odnosu. Zavestno se lahko odločimo za reševanje odnosa, lahko pa se prepustimo čustvom. Pri tem se moramo zavedati, da bomo v obeh primerih sami najbolj občutili posledice svojih dejanj. Vseeno je, če neko dejanje obsojamo ali ne, saj bomo sami poželi, kar smo sejali.

Prepričanje #4: Zaljubljenost zunaj trenutnega partnerskega odnosa pomeni konec odnosa.

Samo, če smo se za konec zavestno odločili. Še zdaleč pa ni vse izgubljeno. Če novo zaljubljenost razumemo kot informacijo, da trenutno nismo zadovoljni s partnerskim odnosom, potem lahko nastala situacija predstavlja začetek kvalitetnejšega in poglobljenejšega odnosa s partnerjem. Morda je spolnost postala preveč rutinska in bi ji prav prišlo malo popestritve? Smo si v hitrem tempu vsakodnevnih obveznosti pozabili vzeti nekaj časa samo za partnerski odnos? Bi si želeli, da nam partner izkazuje malo več pozornosti? Začetek reševanja težav je lahko izjemno naporen, saj vsaka sprememba zahteva energijo. Zato pa je trud dolgoročno gledano toliko bolj poplačan.

Po drugi strani se lahko zgodi, da nas nova zaljubljenost spomni, da v obstoječem odnosu pogrešamo preveč ter da v njem vztrajamo, ker smo se ga morda navadili, čeprav že dolgo nismo srečni v njem. Morda šele takrat spoznamo, da živimo v mrtvem odnosu. V tem primeru se lahko odločimo za nov odnos, vendar moramo upoštevati: če se iz prejšnjega odnosa nismo ničesar naučili, bomo svoje napake zelo verjetno ponovili, ko evforična zaljubljenost mine.

Nobena odločitev ni lahka. A dobro bi bilo upoštevati, da pred dokončno prekinitvijo nekega odnosa obstaja veliko več možnosti za reševanje, kot se jih zavedamo na prvi pogled. Ne vrzimo puške v koruzo ob prvih bolečih spoznanjih oziroma razočaranjih, ker so lahko ta zelo poučna izkušnja.

Prepričanje #5: Če sem se zaljubil, to pomeni, da moj partner ni pravi zame.

Poglejmo iz druge perspektive. Če bi se partnerju kaj zgodilo, bi ostali samski do konca življenja? Obstaja velika možnost, da bi ponovno ljubili. Sposobnost ljubiti ni vezana na npr. usodo, kot velikokrat verjamemo, in ne zgodi se samo enkrat v življenju. To sposobnost nosimo v sebi. Če smo lahko enkrat ljubili, bomo lahko tudi drugič in tretjič. Ideja o enem in edinem pravem partnerju je iluzija. Realen pa je odnos, za katerega se zavestno odločimo in v katerega vlagamo energijo, zato da obstaja in nas osrečuje. Torej je pravi partner za nas tisti, za katerega se sami odločimo.

Prepričanje #6: Lahko me je sram, ker sem se zaljubil v nekoga drugega kljub dobri zvezi, ki jo imam s partnerjem.

Kot smo že omenili, čustev zaljubljenosti ne moremo nadzirati. Nismo krivi, da se tako počutimo in nima nas za kaj biti sram. Še več, na nastalo situacijo lahko pogledamo kot na dragoceno izkušnjo. V zaljubljenosti pridemo v stik z našimi najglobljimi čustvi, ki nam omogočijo, da se počutimo žive. To so trenutki, ki jih nikoli ne pozabimo, saj se takrat najbolj zavedamo sebe. Intenzivnim občutkom se je težko odpovedati, ker bi se s tem odpovedali delu sebe, ki nam je všeč. Prav je, da ga varujemo (seveda, dokler ne škoduje drugim osebam). Ponavadi se nam nova zaljubljenost zgodi v neki osebni stiski. Predstavlja iztočnico za revizijo naših odnosov in ponovno iskanje ravnovesja med sabo in drugimi. Če si želimo ali ne, nas vsaka zaljubljenost opozori predvsem na nas same. Da imamo potrebe in da se moramo potruditi, da jih bomo zadovoljili. Naše potrebe so pomembne, ker smo mi sami pomembni.

Zakaj potrebujemo vso to zmedo?
Ko se enkrat ustalimo v dobri zvezi bi si najverjetneje zaželeli, da se uresniči pravljična obljuba ‘in živela sta srečno do konca svojih dni’. A pomislimo, koliko bi s tem zamudili. Res je, da nove zaljubljenosti izven odnosa praviloma prinašajo samo težave. Vendar hkrati takrat začutimo sebe v najintenzivnejši obliki. V resnici nismo navdušeni nad objektom zaljubljenosti, temveč nad sabo, ko smo v bližini te osebe. Sami sebe obožujemo, ker v trenutkih zaljubljenosti prihajamo v stik s svojimi najboljšimi lastnostmi – sposobnostmi za veselje, igrivost, smeh, neskončni optimizem in polno uživanje. Takrat zaživimo drugače, kar nas spomni, da so vse te lastnosti že v nas. Vredno jih je raziskovati in odstranjevati ovire, ki nam v vsakdanjem življenju preprečujejo stik z njimi.

Sara, 36 let:
»Z bivšim fantom sva bila dolgo časa skupaj. V času najine zveze sem se nekajkrat zaljubila tudi v druge fante. Oba sva verjela, da bova večno ostala skupaj in se nisva preveč obremenjevala zaradi tega. Nazadnje sem se zaljubila v sodelavca in partner me ni slišal, da je tokrat nekaj drugače. Šele tisti trenutek, ko sem se odselila od doma, je uvidel, da mislim resno. Takrat sem verjela, da je za naju prepozno, a zmotila sem se. Šele takrat bi lahko skupaj začela reševati prepad med nama, ki ga prej spoh nisva opazila. Kljub novi zvezi sem potrebovala eno leto, da sem prebolela bivšega partnerja. Ostala sva prijatelja in šele sedaj se lahko pogovarjava tako iskreno, kot bi se morala takrat, ko sva bila še skupaj.«

Andreja, 28 let:
»Po nekaj letih resne zveze sem se do ušes zaljubila v prijateljičinega sodelavca. Komaj sem brzdala čustva, delno sva se tudi intimno zbližala. Moj fant je vedel, kako se počutim in mi rekel, naj se sama odločim, s kom si želim biti, drugo ga ni preveč zanimalo. Izbrala sem fanta, vendar je zaljubljenost do prijateljičinega sodelavca minila šele po letu dni. V tem času sva se veliko družila. Dobivala sva se na vsakodnevni kavi, kjer sem ga počasi spoznavala takšnega, kot v resnici je. Opazila sem vse večje razlike med nama in nekatere njegove lastnosti mi niso bile všeč. Zaljubljenost je izzvenela.«

Kdo je “pravi partner”?

Zgovoren je nedavni primer iz Bosne, ko sta se Sana Klaić in njen mož Adnan, ne da bi vedela drug za drugega, zaljubila prek spletne klepetalnice z izmišljenimi vzdevki. V močni zaljubljenosti sta bila prepričana, da sta našla osebo, s katero sta želela preživeti preostanek življenja. »Verjela sem, da sem končno našla osebo, ki me razume. Tudi sam naj bi imel nesrečen zakon. Bilo je čudovito,” je povedala sedemindvajsetletna Sana. V resničnem življenju sta se odločila za ločitev. ”Še vedno težko verjamem, da je Sladka, ki mi je govorila same lepe stvari in me razumela pravzaprav moja žena, ki mi nikoli ni rekla niti ene lepe besede,” je povedal dvaintridesetletni Adnan.

Primer potrjuje, da so vsi najlepši občutki že v nas. Zaljubljenost jih zvabi ven, ko jih najbolj potrebujemo, celo brez našega dovoljenja. A če dostopa do teh vsebin v ljubezni nismo pripravljeni zavestno iskati, jih ne bomo našli, čeprav imamo ‘pravega partnerja’ pred očmi.

Članek je bil objavljen v reviji “Psihologija osebnosti” decembra 2007.